cel pretekli teden sem bila zaradi natečaja planica dobesedno zabubljena za računalnikom. zunanji svet ni obstajal, bila je le brezvremenska, nesocialna, hermetčno zaprta komora naše pisarne. do živega mi je poleg neizmerne utrujenosti prišla le ena stvar. in sicer tako imenovani Dan brez avtomobila. in sedaj, ko sem se naspala, si ne morem kaj, da ne bi o dotični akciji spisala besedo ali dve.

kot človek, ki je v recesiji uspel ohraniti službo, resnično ne razumem takšnih in podobnih samooklicanih civilne iniciativ. vse, kar si ljudje želijo, je le pravočasno priti do delovnega mesta. prebivalci ljubljane (predvsem pa okolice) pri obstoječem, bedasto urejenem, javnem prometu in nezadržni gradnji parkirnih hiš preprosti nimajo alternativnih rešitev. me prav zanima koliko gospodičen, ki so se prijazno nasmihale ob deljenju brošuric tipa ‘kolo je zakon’ živi na vrhniki, ali celo v logatcu in koliko med njimi se jih je ob 6h zjutraj sredi zime pripravljenih usesti na kolo in pribiciklirati do svoje fensi službice v javni upravi v centu mesta. če pa vsemu temu človek doda še nepopisno gužvo na vseh mestnih vpadnicah, mislim, da je obratni učinek akcije zagotovljen.

zato mislim, da bomo navadni smrtnik, dokler sonca, energije (in denarja?) polna horda razsvetljevalcev ljudske pameti ne bo pozvonila na zvonec županove ali podžupanove pisarne in tam začela lobirati za izgradnjo tramvaja, P+R ter podobnih rešitev, obsojeni na nepopisno gužvo sredi tržaške, dunajske in še kje. ni večje hipokrizije od obsodbe ljudi na kolateralno škodo lastnih nepremišljenih akcij brez resnih rešitev, med katere (na podlagi nekaj malega izobrazbe o urbanizmu in mestnih prostorih) sama osebno niti slučajno ne prištevam 75% popusta na vozovnico ‘veleurejenega’ mestnega prometa. vse skupaj izpade kot neslana šala v smislu ‘kaj bi bilo, če bi bilo’. zlati časi socializma, kjer je delovno ljudstvo s stisnjenimi pestmi zahtevalo svoje pravice pa so v kapitalizmu minili. ljudje nimajo več časa stiskati pesti, stojijo namreč v gužvi na tivolski v upanju, da bodo obdržali svojo zaposlitev.