My blog has been moved to a new address:
http://evazupan.si/blog

lomolena me je spomnila na čase, ko sem sama v rokah nerodno stiskala velik aparat na film in se ga po pravici povedalo pošteno bala. a že takrat mi je bilo všeč zimsko morje. mrzlo, skrivnostno in neobljudeno. in vedno bolj se mi zdi, da ga analognost še polepša …

vikend je bil morsko hribovski. bežanje iz megle proti obali in vzpon na bližnji vrh lahko včasih postrežeta z nepredvidljivim in nepričakovanim. presenečenja so fajn.

nobenega dvoma ni, katere marmelade so (poleg domačih) najboljše na svetu. sama z veseljem uporabljam njihove kozarčke tudi potem, ko marmelade že zdavnaj ni več. primerni so predvsem za shranjevanje pisanih začimb (od kar sva z bivšo cimro nekoč po stropu lovili kuhinjske črve, tudi sicer fanatično vso odprto hrano shranjujem v zaprtih steklenih kozarcih). za lažje razločevanje vseh vrst curryjev, masal in paprik, kozarčke opremim še s svojimi napisi. kuhanje z lepimi pripomočki je nedvomno zabavnejše!

navdušena nad svojo ‘granny square’ odejo, sem se poskusila tudi v kvačkanju kap in rožic za na kape :) stara mama de luxe!

pa sem rešila življenje še enemu dolgočasnemu revežu iz pisarne. v modri preobleki je dobil mesto v novem kabinetu. tokrat sem ga pozabila fotografirat pred prenovo, ampak mislim, da tale model poznate vsi. in ja, seveda je iz Stola Kamnik.

po debelem letu večernega igranja stare mame s kvačko v roki, je odeja končno dobila svojo pravo podobo! kar težko verjamem, ampak je res je tam – vseh 130 x 200 cm :)

kljub temu da nagrada za najlepšo slovensko knjigo 2010 v kategoriji znanstvene in stvarne literature ni bila podeljena (nobeno delo ni zadostilo vse ocenjevalnim kriterijem žirije)  se je moja Kemometrija uvrstila v ožji izbor. jupi!!!
a kaj, ko na Gospodarski zbornici očitno ne znajo prebrati niti kolofona in so pod oblikovalca zapisali ime samega avtorja …  če samo pomislim, koliko noči sem presedela v družbi Kemometrije, se mi po pravici povedano zdi za malo, da je potem nekomu tako težko pravilno pretipkati zgolj ime. verjetno je že res, da smo pri napakah najbolj nepopustljivi kadar gre za nas same in bi sicer z lahkoto zamahnili z roko.

ampak uradno: sem besna žalostna in vesela hkrati.

po dolgem času spet ena ilustracija. ne, ne jočem doma v povšter, preden vsi planete name! samo misel, ki me je prešinila in jo je bilo treba dat na papir …